Kaj smo se naučili in spoznali

Zadnji dan in odhod

Pred nami je bil še zadnji delovni dan. Po zajtrku smo jutro in del dopoldneva preživeli v laboratoriju in določali trdnost vode. Pri vaji smo zelo uživali, saj so se različne barve med sabo lepo prelivale. Po koncu vaj smo od šolskega vodstva in profesorjev dobili še sladko presenečenje. Ker smo z vajami končali prej, kot je bilo predvideno, smo  z mentorjem odšli v jedilnico, kjer smo kasneje tudi kosili, in se tam pogovoriti o naši izkušnji.

Evalvacija prakse

Izpostavili smo, da nam je bila praksa na splošno zelo všeč, vendar bi lahko laboratorijske vaje vseeno popestrili z različnostjo metod in pristopov, saj smo večinoma le titrirali. Želeli smo si, da bi delali tudi vaje iz mikrobiologije in tudi, da bi obdelali več biotehnoloških parametrov.

Lokacija nastanitve nam je ugajala, saj smo se lahko peš vsako jutro sprehodili do šole in centra mesta, a zmotilo nas je to, da je bilo v dekliškem in fantovskem eno ležišče kar kavč, ki pa ni bil niti malo udoben in celo polomljen, zato smo vsa tri dekleta spala kar na postelji, fantje pa so se odločili prenašati neudobnost ležišča. Prav tako smo bili nekaj časa brez oblačil, ki smo jih dali v pranje, saj je lastnica apartmajev potrebovala nekaj dni, da nam jih je vrnila. Nad slabo internetno povezava ni bil noben navdušen, saj nam je povzročala veliko preglavic in nam oteževala naše študijsko raziskovanje.

Nad ogledi znamenitosti smo bili navdušeni, še najbolj nezanimiv od vseh  se nam je zdel grad Pieskowa  Skala, v katerem je tudi muzej in smo ga obiskali na prvi dan naše izmenjave. Kot najboljšo med izbranimi destinacijami bi izpostavili obisk rudnika soli, ki je naravnost čudovit, zanimiv in prijeten je bil tudi vodič, ki nas je vodil, saj je bil izjemno zgovoren ter je obvladal angleščino. Poleg rudnika nam je bil pri srcu tudi narodni park Ojcow s svojo raznolikostjo.

Po pogovoru smo imeli zgodnje kosilo in nato smo se sprehodili do Italicusa, kjer smo si z Danielom izrekli še zadnje besede, on pa nam je izdal certifikate o opravljeni praksi. Podarili smo mu našo sliko in piškotke ter se mu zahvalili za vso prijaznost in vse, kar je storil za nas. Potrudil se je, da smo bili zadovoljni in izpolnjeval je vse  nadležne malenkosti, ki so se pojavile tekom teh dveh tednov.

Zadnji večer smo prebili veselo in v družbi ter se poslovili od Krakova in Poljske. Naslednji dan nas je namreč čakalo pospravljanje in pakiranje ter pot domov.

Poljska

Poljska je ogromna država v centralni Evropi, s 312.679 km² je kar 15x večja od Slovenije in v njej živi za 18x več ljudi kot v Sloveniji. Poljska je bila nekoč ogromno kraljestvo, o čemer pričajo bogati gradovi, veličastne cerkve, številni muzeji in starodavna mestna arhitektura, spraznjene judovske četrti in koncentracijska taborišča pa pričajo tudi o manj prijetni plati zgodovine in so nam v spomin in opomin.

Poljska ima raznoliko naravo, podobno kot Slovenija ima morje, sicer mrzlo in na severu, poleg tega ima gore, jame, gozdove, ogromna žitna polja in tudi puščavo.

Poljska valuta je zlot, ki je v razmerju z evrom približno 4,5 : 1. Ogromno je menjalnic, kjer lahko evre zamenjaš, saj jih drugje skorajda ne sprejemajo. Skoraj vsepovsod pa so možna plačila s kartico.

Cene na Poljske so za 20- 30 % nižje kakor pri nas, kar velja za hrano, javni prevoz, vstopnine, bencin in dobrine v trgovini. Najem stanovanja stane približno toliko kot pri nas ali celo več. Povprečna plača pa je podobna vrednosti povprečne plače v Sloveniji.

Krakov

Krakov je postal v zadnjih letih popularna turistična destinacija, zato se v mestu vedno nekaj dogaja, glavni trg pa včasih pesti gneča. Večino glavnih znamenitosti: judovska četrt Kazimierz, grad Wavel, tržnica Suknjenica, ogromno verskih objektov, katedralo, ostanke obzidja, park, ki obdaja staro mestno središče, si je mogoče ogledati peš in v enem dnevu. Tudi nočno življenje je ob obilici lokalov, pubov in klubov zelo raznoliko in pestro. Ogromno je skritih dvorišč s prelepimi vrtovi in kavarnami. Ogromno je tudi podzemnih prostorov v obliki prostornih, tudi trinadstropnih kleti, saj so mesto ves čas zasuvali in nadgrajevali.

Hrana, ki smo jo uživali, je značilna za močno in težko celinsko kuhinjo. Ogromno je mesnih izdelkov, cvrtja, jedi iz krompirja (pierogi), repe, zelja in rdeče pese. Sprva nam je prehrana prijala, proti koncu pa smo se je že nasitili in iskali alternativne rešitve v obliki kuhanja doma ali selekcije na krožniku. Ob takšni hrani bi se dolgoročno najbrž lepo poredili, smo ugotavljali ob vsakem obroku.

V centru mesta smo opazili tudi tolerantno prometno politiko, kjer ima pešec prednost pred avtom, takoj ko postavi nogo na cestišče, zato so semaforji kar ugasnjeni. Po mestu vozi tudi tramvaj in avtobusi, možno pa si je izposoditi tudi kolo.

Jezik, ljudje in šola

Uradni jezik je poljščina, v večjih mestih se je možno sporazumevati v angleščini, drugje pa ti pride prav znanje nemščine, ruščine, srbščine oz. mešanica omenjenih jezikov. Mi smo imeli to srečo, da je bil naš poljski mentor v angleščini zelo vešč, tako nam je pomagal premoščati jezikovne bariere, ki so se občasno pojavile.

Poljaki, ki jih srečaš na ulici med množicami turistov ali v kakšni trgovini, kavarni ipd., imajo po navadi mrk izraz in delujejo hladno, a če ti jih uspe bolje spoznati, postajo bolj prijazni in klepetavi.

Poljaki so zelo verni in konservativni ljudje. Presenetili so nas križi na stenah učilnic in to v javnih šolah. Prav tako imajo poljski dijaki strožja pravila obnašanja (ne smejo imeti npr. tatu, piercing, krilo nad koleni, razkrit popek ipd.) in manj možnosti za raznolike obšolske dejavnosti (krožki, izbirne vsebine, izleti, izmenjave ...) Prav tako nimajo jesenskih, zimskih in spomladanski počitnic in so nam odkrito priznali zavidanje. Tudi plače učiteljev so nižje kot pri nas in Poljaki pravijo, da so zanje celo sramotne, zato so se odločili oditi na neizprosno stavko ravno v drugem tednu naše izmenjave. Večina javnih šol se nahaja v starih zgodovinskih zgradbah, tudi šola, ki smo jo obiskovali mi. Opazili smo, da so učilnice slabše opremljene in ureje kot pri nas, tudi laboratorij na naši šoli se ponaša z boljšo urejenostjo in opremo.

Slabosti

Mesto je precej onesnaženo in se bori s smogom. Veliko je ljudi in prometa, zato se čas potovanj izven središča podaljša. Velik nacionalni problem je tudi alkoholizem in slabe plače javnega sektorja.

Ne glede na vse je bila naša izmenjava fantastična. Vsak trenutek smo užili in namenili veliko časa raziskovanju mesta, ogledu znamenitosti, druženju, počitku in učenju ... Z veseljem bi se še kdaj vrnili v Krakov in ponovno doživeli mestni utrip in njegove značilnosti.

Poljsko smo raziskovali in se tam izobraževali:

Lana Bajec, Hana Čučkin, Tinkara Rupnik, Peter Godeša, Miha Krpan in Jurij Malovrh. Spremljala nas je profesorica in mentorica Bojana Žižek.

13. dan

"Dobro jutro" so se ob trkanju zaslišali glasovi profesorice Bojane, ki nas vestno zbuja vsako jutro. Fantje smo premraženi vstali iz postelj, saj je Miha ponoči pustil odprta okna, v Krakovu pa se je zadnja dva dni precej ohladilo. Na telefonih smo preverili stopinje in bile so samo 4 stopinje, kar pomeni, da se je skoraj čez noč ozračje ohladilo za dobrih 10 stopinj.

Po zajtrku v kavarni, kjer si vsako jutro iz pestre ponudbe lahko izberemo okusne pekovske izdelke ali sendviče, smo se spet odpravili proti kemijski šoli. Tokrat smo izvajali  poskus oksidacijskega potenciala v vodi. Po prepletu titracij in računov smo opravili laboratorijsko vajo tega dne. Nato je sledil sprejem pri vodstvu inštituta, kjer nas je zelo toplo sprejela ravnateljica. Po prijetnem pogovoru smo se odpravili na kosilo v bližini, po kosilu pa nazaj do apartmajev.

Ob tretji uri smo imeli sprejem na univerzi, in sicer na Filološki fakulteti Jagiellonski, saj se je profesorica po mailu dogovorila, da bomo obiskali izbirni predmet iz slovenščine, ki se ga učijo poljski študenti, ki študirajo slovanske jezike. Na univerzi so nam pripravili topel sprejem, študenti pa so nas presenetil z njihovim znanjem slovenskega jezika. V samo dveh letih so se slovenščine naučili do te mere, da se lahko tekoče in spodobno sporazumevajo v slovenščini. Dve zabavni in sproščeni uri, ki smo jih preživeli na univerzi, sta hitro minili, profesorica, ki tam uči, nam je med drugim razložila tudi poljsko glasoslovje in nekaj pravil zapisovanja besed. Sledila je večerja, po večerji smo se odpravili domov ter zaradi slabega vremena ostali kar v apartmajih, kjer smo si vsi skupaj ogledali film, nato pa se odpravili na zaslužen počitek.

 

12. dan

Zjutraj smo glede na naš urnik lahko spali malo dlje in nikoli ne bi verjeli, da nam podaljšan spanec lahko toliko pomeni. Navsezadnje smo se le skotalili iz naših udobnih postelj in se odpravili v občutno bolj hladno jutro proti gostilni Koko. Kmalu je prišel tudi naš mentor Daniel in skupaj smo pozajtrkovali. Nato smo se z dvema taksijema odpravili do čistilnih naprav vode Pꬷaszow, kjer smo si lahko podrobno pogledali kako odstranjujejo umazanijo iz odpadnih voda in kako čistijo  nesnago iz reke Visle. Vonjave niso bile  niti malo prijetne, a ogled je bil vreden “trpljenja,” saj smo se naučili veliko novega in smo lahko nadgradili že prej nabrano znanje iz Slovenije ter prejšnjega obiska druge čistilne infrastrukture. Videli smo kako vodo najprej mehanično očistijo z različnimi siti, nato jo očistijo še biološko ter kemično. Cilj je proizvajati okolju varne tekočine in trdne odpadke (obdelano blato). Primerne morajo biti za odstranjevanje ali ponovno uporabo, običajno kot gnojilo na kmetiji. Z uporabo napredne tehnologije je sedaj mogoče, da odplake ponovno uporabimo, odpadne vode pa prečistimo v pitno vodo.  Po ogledu velikanskih bazenov, naprav in objektov so nas peljali še v mikrobiološki laboratorij, s čimer se je naš triurni ogled zaključil.

Nato smo se ponovno s taksiji zapeljali do lokacije, kjer kosimo med tednom, po kosilu pa smo odkorakali do ljubke in že znane italijanske kavarne, kjer  smo se ponovno srečali z Danielom, ki nas je prej zapustil in v kratki prezentaciji predstavili, kaj smo si šli med tednom sami ogledat in raziskat. Po prezentaciji smo imeli še predavanje o onesnaženosti zraka v Krakovu, potem pa smo razglabljali o različnih odgovorih na vprašanja, ki nam jih je naš mentor zastavil pred tednom dni.

Po predavanju smo se odpravili v apartmaje, nato rutinsko spet na večerjo, kjer smo jedli tradicionalne poljske piroge. Večer smo preživeli ob druženju in gledanju nogometa.

11. dan

Za nas zelo zgodnji sedmi uri smo že sedeli na zajtrku, nato pa odšli do šole. Tam smo kljub odsotnosti večine učiteljev in dijakov opravljali laboratorijsko delo. Ugotavljali smo koncentracijo železa v vodi s pomočjo spektrometrije. Izmerili smo absorpcijo umeritvenim vzorcem, narisali graf, nato pa iz njega razbrali koncentracijo železa v preiskovalnem vzorcu.

Po treh poučnih urah v laboratoriju smo imeli zgodnje kosilo, nato pa nas je Daniel  odpeljal do hriba Tadeusza Kosciuszki. Tadeusz Kosciuszko (1746 – 1817) je narodni heroj, poljsko-litvanskega porekla, ki se je boril v poljsko-litvanski vojni zoper Rusijo in Prusijo, boril se je tudi v ameriški revolucionarni vojni. Kot vrhovni poveljnik je leta 1794 vodil vstajo poljske armade.

Hrib je umetnega nastanka, in sicer je nastal kot posledica nekakšne tradicije prebivalcev Krakova v čast prej omenjenemu heroju. V okolici Krakova so namreč štirje takšni hribi, od katerih imata dva korenine nastanka v praslovanski kulturi. Ob sončnem solsticiju lahko namreč povežemo ta dva hriba in sonce s premico. V precej ravninskem delu Poljske je to prava posebnost, saj je razgled neverjeten. Po tem lepem sprehodu smo se peš odpravili nazaj do tramvaja ter si, kot je postala naša navada, odpočili v našem apartmaju. Zvečer, po ogledu tekme med Manchester cityjem in Tottenhamom, smo se odpravili spat.

10. dan

V novi delovni teden smo se prebudili v mukah, saj je bila za nami neprespana noč. Po hitrem postopku smo se oblekli ter odpravili v pekarno, kjer nas je naš poljski mentor pričakal z zajtrkom. Po zajtrku smo se odpravili v šolo, kjer smo bili zaradi stavke poljskih učiteljev edini učenci tam. Prijazna mlada laborantka nam je predstavila laboratorijsko vajo, pri kateri smo merili maso oziroma koncentracijo kloridnih ionov v pitni vodi ter vodnem vzorcu iz okoliške reke. Po končanem delu se nam je mentorica zahvalila za sodelovanje ter izpostavila našo tehnično podkovanost pri laboratorijskem delu.
Kot že rečeno, se je po vsej Poljski odvijala stavka, zato je naša ura angleščine z dijaki žal odpadla. Zato smo se kar takoj po laboratorijskih vajah odpravili na kosilo, na katerega pa smo morali še malce počakati, saj smo bili vsaj petnajst minut prezgodnji. Po kosilu smo se dijaki družno odločili, da obiščemo ogromni nakupovalni center Krakovska galerija,  v bližini mestnega središča, kjer smo se glede na  interese ločili. Okoli tretje ure smo se vrnili v naše apartmaje, kjer smo legli k popoldanskemu počitku. Iz spanca nas je predramila profesorica, saj je zopet napočil čas za obed, tokrat za večerjo. Svoj večer smo nadaljevali ob reki Visli, kjer so se naši pogovori zavlekli v pozne nočne ure.

9. dan

Če se nikoli prej na izmenjavi nismo zares naspali, je bila nedelja izjema. Vstali smo pozno in se odločili, da tokrat ne bomo zajtrkovali v naši gostilni Koko, temveč da si bomo »zajtrk« naredili kar sami. Po zajtrku smo se odločali, kaj bi lahko na ta dan počeli. Nismo se želeli pretirano utruditi in  kot je izjavila Hana, je tudi Bog v nedeljo počival. Nato smo se vseeno odločili obiskati živalski vrt, saj nas je spomladansko sonce kar klicalo ven, tako smo na pot odrinili okoli druge ure. Do živalskega vrta, ki je na obrobju mesta, smo se malo sprehodili, malo smo se vozili s tramvajem in avtobusom in ob tem pilili svoje navigacijske sposobnosti.

V živalskem vrtu smo lahko občudovali polno različnih živali: mnogo raznovrstnih ptičev, med drugimi pingvine, pelikane in flaminge, divje mačke kot sta ozelot, fenek in snežni leopard, različne vrste opic kot so šimpanzi in sajmiriji (tako opico, po imenu Ficko, je imela Pika Nogavička). Vmes smo božali tudi osle, ponije in kozice.

Ko smo se sprehodili čez celoten živalski vrt, je bila ura že pet in odpravili smo se proti mestu. Na poti smo se odločili, da bomo šli direktno na večerjo in tako nam je uspelo, da za spremembo nismo zamudili, temveč smo bili celo prezgodnji. Po večerji smo se odpravili v naše sobe, kjer smo prebili čas z druženjem, zvečer pa so se fantje odpravili še k maši.

8. dan

Tokrat smo se zbudili v sveže, rahlo oblačno sobotno jutro. Z zaspanim izrazom na obrazu smo se odpravili proti restavraciji Koko in tam pozajtrkovali. Tam nas je pobral kombi, s katerim smo odpravili do rudnika soli Wieliczka. Wieliczka je ena najbolj dragocenih poljskih znamenitosti in je pod Unescovo zaščito. Rudnik vsako leto obišče približno milijon ljudi iz vsega sveta. Najprej nas je čakalo več kot 400 stopnic, po katerih smo se spustili do globine 60 metrov. Zelo zgovoren vodič nas je popeljal po dvokilometrski poti, kjer nam je razkazal različne votline, umetnine in dvorane ter nam predstavil zgodovino in značilnosti rudnika. Med vsemi sobanami je bila najbolj fascinantna kapela svete Kinge in slana jezera v katerih se ni moč utopiti, saj zaradi soli lebdiš na vodni globini (tega sicer nismo preizkusili na lastni koži).

Po treh urah, ki smo jih preživeli globoko pod zemljo, je bil spet čas, da se nadihamo svežega zraka. Z dvigalom smo se dvignili 160 metrov in prišli na površje. Odpeljali smo se nazaj v Krakov in se prijetno utrujeni odpravili proti apartmajem, kjer smo preživeli zaspano in deževno popoldne in si ogledali več grozljivk, zaradi katerih so imeli nekateri nočne more. Po večerji v Kokotu smo se odpravili še na sprehod ter se v zgodnjih večernih urah odpravili spat.